Knjigo prispeval/a:
Jerneja
Natasha: Jaz sem dekle, ki verjame v znanost in dejstva. Ne v usodo. Ali v sanje, ki se ne bodo nikoli uresničile. Definitivno nisem dekle, ki spozna simpatičnega fanta v obljudenem New Yorku in se vanj zaljubi. Še posebaj ne takrat, ko njeno družino do deportacije na Jamajko loči 12 ur.
Daniel: Vedno sem bil dober sin, tisti dober učenec, uresničeval sem visoka pričakovanja staršev. Nikoli nisem bil pesnik. Ali sanjač. Ampak ko jo zagledam, pozabim na vse to. Nekaj na Natashi mi da vedeti, da ima usoda še veliko za pokazati - za naju oba.